Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalOkroglo desetletje po koncu košarkarske kariere nekdanji reprezentant in dolgoletni član ljubljanske Olimpije Sašo Ožbolt uživa v razpetosti med morjem, hribi in Ilirsko Bistrico, kjer je lahko dokončno razvil svojo športno-življenjsko filozofijo.
Nikoli ne bomo izvedeli, kam vse bi ga popeljala košarkarska pot, če je ne bi grobo zavrle težave s kolenom in kolkom. Njegova kariera je naposled leta 2015 postopoma izzvenela. A danes 44-letni Sašo Ožbolt, ki je na vrhuncu igral v evroligi ter z reprezentanco na svetovnem in evropskem prvenstvu, si teh vprašanj niti ne postavlja. Kot tudi ne ugiba, kako velik je dejansko njegov trenerski potencial. Zavestno se je odločil za manjše okolje, konkretno za Ilirsko Bistrico, kjer je sprva delal z mlajšimi kategorijami in kot pomočnik, zdaj pa so za njim že tri sezone v vlogi glavnega trenerja drugoligaške ekipe Plama Pur. Ob pogovoru z njim hitro dobimo vtis, da bi tam zlahka ostal do upokojitve, le da bi lahko ob tem ohranjal svoj mir, se kot hribolazec spopadal z najvišjimi vrhovi Evrope in užival ob pogledu na morsko gladino v domačem Portorožu.
Intervju: Sašo Ožbolt
Rojen v Dubrovniku, doma v Portorožu, več kot desetletje v Ljubljani, a vendarle vas imajo zdaj za svojega v Ilirski Bistrici.
Oni mene, jaz njih. Teče že deveto leto v KK Plama Pur. Kmalu bom po stažu v enem klubu prekosil Olimpijo. Zakaj, me mnogi vprašajo. Pri srcu mi je ta domačnost. Ko je Goran Dragić odprl igrišče, je bil prisoten večji del kraja. Vzdušje je podobno tudi na naših tekmah. Tako velike povezanosti skupnosti nisem doživel oziroma začutil še nikjer. Čustva pa so dvosmerna. V tem okolju me spoštujejo. To mi dajo vedeti in to mi veliko pomeni.
To so vam pokazali tudi s stensko poslikavo v dvorani.
Tisti grafit je delo naših zvestih navijačev. Zelo lepo. A če bi me vprašali, bi jim dejal, naj tega ne delajo, saj nisem pristaš tovrstne izpostavljenosti. Se pa strinjam, da je to eden od teh znakov spoštovanja.
Ali držijo govorice, da ste zavrnili kar nekaj finančno ugodnejših ponudb?
Gre za vprašanje prioritet. Že kot košarkar sem videl, kako pomembno je, da se dobro počutim. Poleg tega mi v Ilirski Bistrici pustijo proste roke. Lahko delam, uresničujem zamisli … To je zame prioriteta.
Kot košarkar ste pustili pečat. Kaj pa kot trener?
Zavestno delam v manjšem okolju. Iskreno, ne hrepenim po velikih klubih. Ne iščem tega pritiska. Kot trener nimam norih ambicij. V Ilirski Bistrici sem se odlično znašel. Pečat? Puščam ga tukaj. Ob tem pa odkrito priznavam, da ne želim biti z glavo 24 ur pri košarki. Tega je bilo dovolj v košarkarski karieri. O tem lahko govorim, ker sem takšno življenje izkusil. Verjemite mi, da ni tako preprosto in lepo, kot se zdi.
Vas vseeno ne skrbi, da bi z osebno rastjo in imenom presegli okolje? Konkretno, zdi se, da klub ne goji resnih prvoligaških ambicij.
Objektivna težava Ilirske Bistrice je majhen bazen košarkarjev. Kot trener pa zagovarjam, da morajo igrati domači fantje. Verjetno bi se v lokalnem okolju lahko našla sredstva tudi za preboj. A potem bi ekipo sestavljali košarkarji iz drugega okolja. V tem ne vidim smisla. Smo, kjer trenutno smo. Res je, ne napadamo prve lige. Vsaj ne povsem odkrito. Se pa borimo.
V kateri fazi ste denar potisnili na stran in se ozrli za drugimi gonili življenja?
Lahko rečem, da sem že kot košarkar živel dokaj skromno, ne glede na prihodke. Zato sem to miselnost prenesel tudi v novo življenje. O tem se tudi rad pogovarjam. Všeč mi je, ko lahko delim svoje poglede na svet. Žal so v času kapitalizma vrednote drugačne. Vem, nekdo bo dejal, da o tem govorim, ker sem kot košarkar nekaj zaslužil. Seveda, nikoli nisem bil berač, a tudi v času boljših pogodb so me osrečevale drugačne in lahko rečem kar majhne stvari.
Kaj pa vas osrečuje?
Ne boste verjeli, kolikokrat se ujamem v razmišljanju, da so nam določene stvari samoumevne, pa vendarle niso. Slovenci radi govorimo o lepi naravi, varnosti, čisti pitni vodi … Je tako v vseh okoljih? Daleč od tega.
A verjetno se večkrat znajdete v okolju ali družbi, ki na svet gleda drugače.
Moja težava je prav to, da bi v takšni družbi sogovorniku rad spremenil miselnost. Ko mi ne uspe, postanem slabe volje. A tudi v tem vidim nekaj pozitivnega. Plastične debate me utrujajo. Raje imam življenjske. In če zdaj pogovor znova zapeljem v košarko, vam lahko še enkrat potrdim, da bi me tudi stalni pogovori o košarki izčrpavali.
Del zadovoljstva je zagotovo tudi zdravje. Vaše je bilo med košarkarsko kariero vse prej kot brezhibno. Kaj pa danes?
Glede na vse težave s kolki in dejstva, da niti sam ne vem, kolikokrat so mi prevrtali koleno, je moje zdravstveno stanje zelo dobro. Lahko se ukvarjam s športom, normalno živim. Nisem eden tistih, ki bi ob spremembi vremena negodoval, da me boli koleno. Zadovoljen sem. Poleg tega pa vem, da je medicina napredovala do te mere, da mi bo lahko pomagala tudi takrat, ko se bo stanje poslabšalo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!